Naš oče je vedno zahteval, da smo doma govorili slovensko, sicer narečno, a vsekakor slovensko

POGOVOR / Jožko Gerdol

Gospod Jožko Gerdol nas je v svoji hiši na Rocolski cesti sprejel s prijaznim nasmehom na ustih: vtis smo imeli, da je tak izraz dobre volje na njegovem obličju običajen. Pred nedavnim je gospod Jožko slavil visok življenjski jubilej: kljub temu da je njegova ‘anagrafska izkaznica’ kar bogata, se njegov pogled ne izgublja po prehojeni poti, a se izostri in izbistri ob nekaterih ključnih mejnikih dolgega življenja. Njegov dom je le nekaj metrov stran od rojstne hiše, v kateri je živel njegov brat, nekdanji predsednik Slovenskega pastoralnega središča, duhovnik g. Marij Gerdol.

Ko nam je soproga našega sogovornika, gospa Tatjana, prinesla kavo, smo jo ob skupnem kramljanju popili. Nato smo vključili mikrofon. Prisluhnili smo zanimivi življenjski zgodbi človeka uglajenega nastopa (najbrž je bila ta lastnost pomembna za radijskega napovedovalca), ki se danes v družbi lepe in številčne družine rade volje trezno predaja spominom bogate vsebine. Iz njih veje trdna narodnostna drža in ljubezen do vere ter domačega Rocola, obenem tudi globoka vez z Božjim hramom na Katinari, posvečenim Presveti Trojici; temu je pred leti posvetil tudi dragoceno dvojezično knjižico. “Bil sem dolga leta ključar katinarske cerkve”, nam je med drugim povedal.

Začniva kar pri vašem dolgoletnem poklicu na Radiu Trst A.

Leta 1948 nisem še bil zaposlen na radiu. Takrat sem bil še študent na univerzi in našel sem začasno zaposlitev kot učitelj na osnovni šoli v Nabrežini. Naj pojasnim: bil sem med prvimi maturanti v sklopu obnovljenega slovenskega šolskega sistema na Tržaškem. Po dvanajstih letih italijanske šole sem se jeseni 1945 vpisal v peti razred realne gimnazije v Trstu s sedežem v ul. Lazzaretto Vecchio. Leto zatem sem maturiral. Vpisal sem se na učiteljski tečaj, ki so ga financirali Angloameričani, da bi usposobili nov vzgojiteljski kader slovenskih šol. V tem je bila očitna antagonistična želja tedanje zavezniške uprave, da bi nekako zaustavila podobne težnje ‘nasprotnega tabora’. Mlad sem bil in potreben zaslužka.

Bil sem sočasno aktiven tudi na raznovrstnih prireditvah na Tržaškem, nastopal sem zlasti na gledališkem področju. Na Rocolu je bilo dejavno društvo, poimenovano po Franu Marušiču. Spominjam se svojega nastopa v Cankarjevi igri Kralj na Betajnovi. Očitno sem bil prepričljiv do mere, da sem vzbudil zanimanje pri nekaterih osebkih. Presodili so, da je moj glas primeren za radijski medij. Ko je leta 1949 zbolel dr. Slavko Tuta, sem prestal kolokvij in začel občasna sodelovanja z radijsko postajo, dokler sem leta 1951 dobil stalno zaposlitev. Bil sem v službi do leta 1987. Napovedovalec pa sem bil do leta 1980. Takrat sem začutil, da nisem več v stanju obdržati svojega standarda, in sem zato prosil za drugačno zadolžitev. Napredoval sem tako do mesta koordinatorja napovedovalcev in igralcev bodisi italijanskega bodisi slovenskega oddelka. To službo potem niso več zaupali Slovencu.

Kaj bi nam povedali o svoji družini?

Rodil sem se v delavski družini. Mati je bila perica, oče je bil sprva zidar, nato zidarski mojster in leta 1933 je prevzel celo gradbeno podjetje. Starši so povili osem otrok, od katerih smo ostali pri življenju štirje: sestra Marija, brata Gušto in Marij ter podpisani. Jaz in sestra, ki je bila starejša, sva še obiskovala slovenski vrtec na Rocolu, ki ga je upravljala Cirilmetodova družba: bil je dejaven vse do leta 1928, ko so fašistične oblasti dokončno ukinile vse slovenske ustanove. Doma smo vedno govorili slovensko, prav tako smo bili z verskega vidika dejavni kristjani. Moj oče je bil starešina-ključar v katinarski cerkvi. Katinarska župnija je v tisti dobi obsegala veliko področje, dejansko tisto, ki je danes razdeljeno med devetimi župnijami. Raztezala se je od Rocola do Ferdinandea, od Montebella do spodnjih Rovt.

Osnovno šolo sem obiskoval v ul. Donadoni, blizu cerkve sv. Vincencija, kamor je že hodila moja sestra. Od naše rojstne hiše do šole smo pesačili. Na makadamski poti smo srečevali veliko otrok, tudi italijanskega porekla, tako da smo z njimi govorili tržaško narečje. Naš oče pa je vedno zahteval, da smo doma govorili slovensko, sicer narečno, a vsekakor slovensko. Vzgajal nas je v klenem narodnem in verskem etosu. Naravno je zato bilo, da je naše duhovno življenje potekalo v sklopu katinarske župnije in cerkve, posvečene Presveti Trojici. Do nje smo peš hodili po ‘Bridgovcu’, hrastovem gozdu, ki je ležal po pobočju od Melare do Rocola. Ob nedeljah smo na Katinaro hodili kar dvakrat, zjutraj k maši, popoldan k večernici, h žjg’ni – smo pravili. S hvaležnostjo se še spominjam našega tedanjega dušnega pastirja g. Huberta Leilerja. Za Katinaro je bil pomemben tudi msgr. Franc Kosec: njemu gre zasluga, da je v času škofovanja msgr. Janeza Glavine katinarska kuracija postala prava župnija.

Če se pa povrnem h g. Leilerju, ne morem mimo njegove izredne osebnosti in dobrosrčnosti ter radodarnosti. G. Leiler je skupno z g. Virgilom Ščekom povabil v naše kraje umetnika Toneta Kralja, da bi poslikal cerkev Presvete Trojice. G. Leiler je namreč dal obnoviti celotno zgradbo: oltar na desni strani, posvečen Srcu Jezusovemu, je leta 1926 zamenjal prejšnjega lesenega, posvečenega sv. Joštu. V niši nad oltarjem stoji kip Srca Jezusovega, ki ga je župnik naročil in kupil pri mojstru Perathonerju v Sv. Ulrichu na Južnem Tirolskem. Na levi strani pa so uredili oltar, posvečen Materi Božji, iz leta 1930, ki je zamenjal staro, leseno baročno prižnico. Tudi ta kip je delo mojstra Perathonerja. Že nekaj let prej si je prizadeval, da bi italijanske oblasti vrnile katinarski cerkvi zvonova, kovino katerih so Avstrijci uporabili v vojne namene v času prvega svetovnega spopada: od treh zvonov je ostal le eden. Ker se je g. Leiler naveličal odlašanja pristojnih italijanskih organov, je začel v sklopu župnije nabirko. Zbrana je bila ustrezna vsota, tako da je bilo leta 1926 v svetoivanski livarni Romeo Lapagna mogoče izdelati manjkajoča zvonova. Ta so v izredni procesiji (konji so bili ovenčani, narodne noše so množično spremljale dogajanje v sprevodu) preko Bošketa uspešno prenesli do naše cerkve. G. Leiler je bil tako pravičen, da je upnikom, potem ko so mu oblasti povrnile vsoto, hotel vrniti denar: večina pa je njegovo gesto odklonila, rekoč, naj gre denar za potrebe cerkve. To je bil najlepši izraz zahvale človeku, ki nam ga je poslal sam Bog!

Ali se spomnite, kako je Tone Kralj slikal notranjščino cerkve?

Še kako! Bilo je leto 1931, star sem bil šest let. Tone Kralj je bil človek majhne postave, nosil je klobuk s širokimi krajci. Njegova žena mu je bila pri tem poslu ob strani. Cerkev je poslikal v zelo kratkem razdobju, od maja do oktobra.

Fašizem je bil takrat v polnem razmahu. Kako so naši dušni pastirji občutili njegov pritisk?

Na g. Leilerja so na primer dalj časa izvajali pritisk, verjetno so z njim tudi fizično obračunali; isto je doživel še prej bazovski župnik g. Cerar. Pritisk na našega dušnega pastirja je bil tako hud, da je 2. februarja 1932 zbežal v Ljubljano.

Po osnovni šoli ste študijsko pot nadaljevali v goriškem malem semenišču.

Tako. V domači cerkvi sem bil več let strežnik. Nov župnik g. Anton Piščanec – tudi on je bil izreden človek! – je bil mnenja, da bi bil sposoben nadaljevati šolanje. Časi so bili sicer taki, da je bila pri hiši vsaka pomoč dobrodošla. Kljub temu pa so starši g. Piščanca poslušali tudi zato, ker jim je duhovnik ponudil vsestransko pomoč. Povedati gre, da je takrat malo semenišče veljalo predvsem za vzgojni zavod, kjer so si mladi manj premožnih družin lahko nabrali ustrezno izobrazbo (otroci premožnih družin so obiskovali državne šole): malo semenišče sploh ni bil kraj gole teološke formacije.

Leta 1936 sem tako kot desetletni otrok prestopil prag malega semenišča v Gorici. Prvo gimnazijo je obiskovalo 52 mladeničev, med katerimi Alojz Rebula, Drago Legiša, Dušan Jakomin, Rudi Bogatec, kasnejši dušni pastir na Kontovelu, Albin Grmek. Prve tri razrede sem opravil v posoškem mestu. Ko sem izdelal v četrti razred – imel sem 14 let -, je stopil v veljavo odlok novega tržaško-koprskega škofa Santina, ki je odredil premestitev vseh študentov njegove škofije iz goriškega malega semenišča v koprsko.

Kaj je ta selitev pomenila za vas?

Bila je huda preizkušnja. Goriška leta so bila zame čudovita z vzgojnega, študijskega in duhovnega vidika! Upal bi si celo trditi, da sem v Gorici postal Slovenec v pravem pomenu besede. K temu so nedvomno pripomogle tudi učne ure slovenskega jezika dr. Antona Kacina. V Gorici je bil profesorski kader res na nivoju. V Kopru pa je bila prava polomija.

Preden spregovoriva o koprski izkušnji, bi nam lahko povedali, kako se je rodilo prijateljstvo z g. Jakominom?

Z g. Jakominom sva bila prijatelja celo življenje. Že v takratnem obdobju sva stkala tesno navezo, ki se je razširila tudi na najini družini. Veliko začetno število sošolcev, ki sem ga prej omenil, se je z leti manjšalo: v tretjem razredu smo ostali v 30! Glavna skrb vzgojiteljev v malem semenišču je bila študijska priprava dijakov. Da se povrnem na to, kar sem že prej povedal: vzgojna plat je morda veljala še bolj od duhovniške prihodnosti mladih gojencev.

Vsekakor je res, da je v goriškem malem semenišču veljala tradicionalna slovesnost, v sklopu katere so nas oblekli v talar. Še zdaleč nas niso hoteli s to gesto siliti v izbiro duhovniškega poklica. Vsak se je za to odločil šele po končanih gimnazijskih letih. Verjetno pa je bila omenjena slovesnost vsekakor pretirana, vsaj tako sem jo sam doživljal. Drugim pa je pomenila zelo veliko, na primer prijatelju Dušanu. Zgodilo se je, da je Dušan zaradi bolezni zgubil eno študijsko leto in tako zamudil ta dogodek. Nadoknadil ga je kasneje in me prosil, da bi mu stal ob strani kot boter. Bilo je jasno, da sva drugače pojmovala ta dogodek, in v tedanjem občutku se je zrcalila usoda, kateri sva Dušan in jaz hodila naproti: on je postal duhovnik, jaz ne.
Ko sem obiskoval prvi licej leta 1940, je moj brat Marij vstopil v malo semenišče.

Ali je g. Marij takoj vedel, da bo postal duhovnik?

Verjetno, da ne. Pet let in pol sem bil starejši od njega. On je bil rojen novembra 1930, jaz pa maja 1925. Na podlagi svoje izkušnje lahko povem, da se take odločitve rojevajo počasi. To je obdobje, ko človek vsestransko zori, polagoma se v njem rodijo želje in postopno odloča, kaj in kako. V Mariju se je klic po duhovništvu postopno krepil in postal je dober duhovnik.

Kaj bi nam lahko povedali o koprski izkušnji? O semeniških okoliščinah v Kopru je imel hude spomine tudi g. Jakomin. V svoji zadnji knjigi Od petrolejke do ipada med drugim piše, da predstojniki, med njimi sam ravnatelj g. Marcello Labor, so istovetili svojo voljo z Božjo …

Marcello Labor je bil posebna osebnost. Za določeno obdobje svojega življenja je bil zdravnik, morda celo kirurg, v Puli. Bil je poročen in imel tudi dva otroka. Potem ko mu je umrla žena, je spoznal škofa Santina, ki ga je usmeril v teološke študije. Zapustil je družino in postal duhovnik. Škof Santin, ki ga je nadvse cenil, ga je takoj postavil na čelo koprskega semenišča. Ko je umrl, so njegove posmrtne ostanke pokopali v kripto pri Novem sv. Antonu v Trstu. Bil je tog, strog, trd človek, čeprav je imel globoko duhovno razsežnost. Nerad pa se spominjam tega časa, ker sem preprosto trpel … Verjetno se nisem odločil za duhovniški poklic tudi zaradi koprske preizkušnje.

Hudo vam je bilo najbrž tudi zaradi italijanske nacionalistične mržnje proti Slovencem in Hrvatom …

Pa še kako! Nasilje je bilo tako hudo, da je bila slovenščina prepovedana v skupinah, ki so presegale dvojico govorcev…

Leta 2000 je g. Labor postal božji služabnik, se pravi, da so vložili postopek za njegovo beatifikacijo. Ali menite, da si g. Labor to zasluži?

Nikoli nisem bil pri tej zadevi soudeležen in zato se o tem ne bi rad izrazil. Povedal sem, kaj mislim o njem.

Vojna vihra je nekako zaustavila vašo študijsko pot. Na začetku najinega pogovora ste omenili, da ste bili med prvimi maturanti realne gimnazije v Trstu. Ali bi nam lahko še kaj povedali o svoji vlogi v sklopu Slovenskega dobrodelnega društva?

Geneza vsega je bila v času univerzitetnih let, ko je bilo dejavno akademsko društvo Jadran. V času po vojni, ko se je pri nas začelo obdobje normalizacije, so se v naši sredini zbirale nekatere ključne osebnosti, kot na primer dr. Vesel, dr. Agneletto, dr. Tuta, ki so sodile (skupno z dr. Sfiligojem v Gorici) v t. i. liberalno demokratično strujo (ločevala se je od strožje katoliške). Liberalni tabor je ustanovil odbor dobrodelnega društva in me povabil k sodelovanju. Marca 1948 sem postal tako prvi tajnik SDD.

Društvo je do danes stalo ob strani slovenskim študentom. Še danes podeljuje t. i. Flajbanove nagrade zaslužni slovenski študirajoči mladini.

Mihael Flajban se je po smrti sina odločil, da bo del svoje imovinske zapuščine prepustil Slovenski matici, ki jo je vodil Marko Udovič, del pa Slovenskemu dobrodelnemu društvu. Denarne podpore SDD črpa prav na podlagi te zapuščine. Podpore smo najprej podeljevali osnovnošolcem, nato se je zanimanje premaknilo na srednješolce. Ko je bila finančna podaga dovolj trdna, smo se pri SDD odločili, da bomo podpirali študente na univerzitetni poti. Čeprav sem še član društva, je že dolgo, kar nisem več član odbora.

Vir: Novi glas, IG, 08.06.2015
Članek v celoti –>